Zdaj se jasno pokaže
tudi, kam sta usmerjeni markaciji NOVO! in - 50%: zmagovita ideja napredka,
znanstvene in industrijske revolucije 19. stoletja, ki je z velikim in
navdušujočim pompom vladala prvi polovici 20. stoletja, se je v drugi polovici
istega stoletja sprevrgla v svojo lastno senco – čisto rutino novega. Kolikor
je novo pred stoletjem imelo polet,
ki se je izražal v navdušenju nad zmogljivostjo človekovega uma, nad patenti,
izumi, idejami, ki naj bi človeka popeljale v boljšo prihodnost, v obljubljeni
»krasni novi svet«, je pojem danes izgubil svoj žar. V istem časovnem obdobju
se je v prehodu v postindustrijsko družbo odvijal postopni prenos vrednosti iz
pojma dela na pojem časa: ni bistveno, kaj proizvedemo, pomembneje je, kako
hitro lahko to proizvedemo, da smo efektivni in konkurenčni (obenem prehitimo
konkurenco in prihranimo na mezdi, kajti delavci ob pomoči robotov delajo
hitreje, plačani pa so seveda na uro).
NOVO! in - 50% sta se
umestila natanko v tisti težko prisluženi čas, v tisti čas ukradenega, od ust
odtrganega užitka: ker delam zato, da zadovoljujem potrebo, je čas, ko ne
delam, ker hočem uživati, dejansko odtrgan od ust, kajti užitka ne morem
pojesti. Med staro, ki sem ga zavrgel, in novo, ki ga pričakujem, se umesti moj
užitek kot čista fikcija posesti časa. Kajti ta čas nikakor ni realni čas – tega nikoli zares nimam, ker temu, da
potekam skozi čas in da čas poteka skozi mene, ne morem reči moj čas (lahko pa
mu rečem moj užitek) – temveč je tisto, kar Lacan imenuje logični čas – čas med vselej
že in še ne, čas, ki ga ne morem
izmeriti s svojo uro, lahko pa ga izmerim s svojim užitkom. To je natanko tisti
čas, v katerem se formiram kot subjekt.[1]
Kaj ne izvira pravo nietzschejansko
prevrednotenje vrednot, tisto, ki nas je ozdravilo histeričark, ko se je
osvobodilo vseh predsodkov in odvezalo telo, prav iz sprevrnenja zapovedi ne smeš uživati! v zapoved uživaj!? Kaj ni to popolna osvoboditev
izpod peze krščanske morale, dokončna osvoboditev telesa izpod gospostva duha,
resnično rojstvo nadčloveka, ki uveljavlja svojo voljo skozi revolucionarni pohod
užitka? Zveni mamljivo, toda vidimo, da se tu skriva neka zanka – če ne drugega,
na to nakazuje že dejstvo, da sicer nimamo več toliko histeričark, imamo pa
zato povečano število raznoraznih drugih psihičnih motenj. To zanko, ki se
skriva v zapovedi užitka, moramo zaznati natanko v tistem klicaju, ki je
postavljen za besedici novo in uživaj, natanko v tem detajlu, ki
izraža naklon (in vemo, da po Aristotelu nakloni biti niso nebistveni
predikati, temveč posegajo v samo bit in so tudi most med bitjo in ne-bitjo),
da gre za zapoved in ne za kakšno priporočilo ali dobro željo. Kajti ta klicaj
ne izraža niti poslanice niti popotnice niti izvornega navdušenja nad nečim še
ne videnim in presenetljivim. To ni veseli vzklik nadčloveka, ki preskakuje
gore in ki sprejema življenje z velikim DA! - to ni klicaj veselega oznanila
niti dobronamernega opozorila. To je klicaj zapovedi, ukaza, dekreta. NOVO! nam
zapoveduje, naj uživamo v produktu, ki nosi to markacijo, kajti njegova
vrednost je obenem merilo naše fiktivne posesti časa. Vemo pa, da užitka ravno
ne bomo našli tam, kjer nam ga ponujajo, užitek se ne skriva v lepo zaviti
škatli, v kateri je najnovejši model mobilnega telefona. Užitek je namreč ravno
tisti bežeči objekt a, ki vselej
manjka na svojem mestu, in na katerega naletimo na nekem nepričakovanem kraju
in v nekem času, ki ga ravno nismo kupili, rezervirali, obkrožili v rokovniku.
In kaj je hujšega kot
uživati na ukaz? Kaj se temu ne pravi nasilje, posiljevanje (s hrano) ali
posilstvo? Tu smo že v polju tiste perverzije, v kateri je Freud videl enega
prvih možnih dokazov za obstoj nagona smrti, v polju sadizma. Toda – ali je ta
ovrednoteni in visoko cenjeni užitek,
ki je svojo vrednost prejel v formuli čas
je denar, resnično tisti presežni užitek, ki definira subjekt? Kaj ni to
zgolj neka Ideja užitka, neki neresnični užitek? Spomniti se moramo, da
nezavedno ni selektivno, da ne ločuje med pravim in nepravim in ne pozna laži,
da je torej na ravni izjavljanja vse resnica: resnica, ki je sestra užitka.
Subjekt je člen v označevalni verigi, tu ni nikakršne zunanjosti, čeprav je
struktura ne-cela. Vsaka, še tako tuja ideja, je konstitutivna za subjekt, pa
naj se nasproti njemu postavlja v obliki javne Črke zakona ali prikrite in
nezavedne prepovedi Drugega. Popolnoma irelevantno je torej, ali se zapoved
glasi ne smeš uživati! ali uživaj! – kajti prvič, vemo, da je
ustroj načela ugodja temeljno ambivalenten (tako prijetne kot neprijetne
izkušnje prinašajo ugodje), in drugič, ni bistvena vsebina prepovedi, temveč
njena forma, njen obstoj kot tista distanca, ki preči subjektovo razmerje do
Drugega in ga tako formira kot subjekt. Ne glede na to, ali mi prepovedujejo
užitek ali pa mi ga zapovedujejo, bom vselej prikrajšanj zanj.
Bara Kolenc
Ni komentarjev:
Objavite komentar