ZID ZID

Zid, zid...

Vstopiš v dvorano, za tabo se zaprejo težka železna vrata. V dvorani ni ničesar. Po tleh pesek, v nepravilni rombasti obliki, ki začrtuje nevelik prostor, se dvigujejo tridesetmetrske betonske stene. Vlaga, hlad. Skozi razpoke pod stropom v snopih v prostor vdira zunanja svetloba. 

Začutiš nepomembnost človeškega diha v primerjavi z  močjo armiranega betona. Sprašuješ se, kako je mogoče, da si izstopil iz kultiviranega sveta naravnost v ta prostor niča, v to celico, po kateri se prestopaš kot postaran lev v kletki. Kako to, da je ta novodobna arhitekturna inštalacija uspela s tako močjo zasekati v samo bistvo tvoje človeške biti? Stisnjen v enega od nepravilnih kotov tega prostora zreš proti izviru svetlobe pod stropom in predeluješ svoje občutke. Funkcija kulture kot udomačevanja narave je bila od nekdaj v tem, da je človeka ščitila pred nepredvidljivo divjostjo prirode. Kar je kultivirano, je znano, prirejeno, polaščeno, domače. Je po človekovi meri. Vse, kar je onkraj kulture, je barbarstvo, nerazvitost, zaostalost.

Od kod zdaj ta tujost, od kod klavstrofobija pred stvaritvijo tvoje lastne vrste? Malo prijetne stenske barve, s parketom obložena tla, nekaj radiatorjev, pa bi vse skupaj nate delovalo precej drugače. Niti okna ne bi bila potrebna niti prisotnost še kakšnega človeka za tisto malo domačnosti, ki bi te namesto te tesnobe pomirila z občutkom varnosti. Kako malo je treba, da se ječa spremeni v dom. Da se samota in strah zamenjata z udobjem in mirom.

Pa vendar: to, pred čemer stojiš, je pravzaprav ogrodje tvojega doma. Je okostje mesta, v katerem vsak dan tako samoumevno živiš. V nekem trenutku te popade jeza. Čutiš živalsko rjovenje v grlu, zagnal bi se proti zidovom in butal vanje. Z glavo. Toda ostaneš na mestu. Pomisliš, da živiš v živalskem vrtu, da je tvoje mesto zverinjak, inkubator, azil in rezervat. Toda ob enem pomisliš tudi, da se gol po gozdu v tej zimi tudi ne bi rad sprehajal ter z ošiljeno palico prežal na morebitni plen. Za izživetje svojih strasti poskrbiš v domači spalnici in občasno na kakšni nogometni tekmi. Več živalskosti pa tako ni ostalo v tebi. Za hip se sprostiš. Slediš snopu svetlobe od tal proti vrhu stene. Prevzame te občutek spoštljivosti in očaranosti nad monumentalnostjo zidu. Osupljiva vertikala nekje v tvojih možganih pokaže na neskončnost, na brezmejnost, ki v hipu prežene tesnobo. Svoboda je v moči človeškega dela, človeškošt je v prestopanju lastnih meja. Če zidu ne morem podreti, ne potrebujem živalske sile – dovolj je že, da zamenjam perspektivo.

Bara, Židovski muzej, Berlin