Zid, zid...
Vstopiš v dvorano, za
tabo se zaprejo težka železna vrata. V dvorani ni ničesar. Po tleh pesek, v
nepravilni rombasti obliki, ki začrtuje nevelik prostor, se dvigujejo
tridesetmetrske betonske stene. Vlaga, hlad. Skozi razpoke pod stropom v snopih
v prostor vdira zunanja svetloba.
Začutiš nepomembnost
človeškega diha v primerjavi z močjo
armiranega betona. Sprašuješ se, kako je mogoče, da si izstopil iz
kultiviranega sveta naravnost v ta prostor niča, v to celico, po kateri se
prestopaš kot postaran lev v kletki. Kako to, da je ta novodobna arhitekturna
inštalacija uspela s tako močjo zasekati v samo bistvo tvoje človeške biti?
Stisnjen v enega od nepravilnih kotov tega prostora zreš proti izviru svetlobe
pod stropom in predeluješ svoje občutke. Funkcija kulture kot udomačevanja
narave je bila od nekdaj v tem, da je človeka ščitila pred nepredvidljivo
divjostjo prirode. Kar je kultivirano, je znano, prirejeno, polaščeno, domače.
Je po človekovi meri. Vse, kar je onkraj kulture, je barbarstvo, nerazvitost, zaostalost.
Od kod zdaj ta tujost, od
kod klavstrofobija pred stvaritvijo tvoje lastne vrste? Malo prijetne stenske
barve, s parketom obložena tla, nekaj radiatorjev, pa bi vse skupaj nate
delovalo precej drugače. Niti okna ne bi bila potrebna niti prisotnost še
kakšnega človeka za tisto malo domačnosti, ki bi te namesto te tesnobe pomirila
z občutkom varnosti. Kako malo je treba, da se ječa spremeni v dom. Da se
samota in strah zamenjata z udobjem in mirom.
Pa vendar: to, pred čemer
stojiš, je pravzaprav ogrodje tvojega doma. Je okostje mesta, v katerem vsak
dan tako samoumevno živiš. V nekem trenutku te popade jeza. Čutiš živalsko
rjovenje v grlu, zagnal bi se proti zidovom in butal vanje. Z glavo. Toda
ostaneš na mestu. Pomisliš, da živiš v živalskem vrtu, da je tvoje mesto
zverinjak, inkubator, azil in rezervat. Toda ob enem pomisliš tudi, da se gol
po gozdu v tej zimi tudi ne bi rad sprehajal ter z ošiljeno palico prežal na
morebitni plen. Za izživetje svojih strasti poskrbiš v domači spalnici in občasno
na kakšni nogometni tekmi. Več živalskosti pa tako ni ostalo v tebi. Za hip se
sprostiš. Slediš snopu svetlobe od tal proti vrhu stene. Prevzame te občutek
spoštljivosti in očaranosti nad monumentalnostjo zidu. Osupljiva vertikala
nekje v tvojih možganih pokaže na neskončnost, na brezmejnost, ki v hipu
prežene tesnobo. Svoboda je v moči človeškega dela, človeškošt je v prestopanju
lastnih meja. Če zidu ne morem podreti, ne potrebujem živalske sile – dovolj je
že, da zamenjam perspektivo.
Bara, Židovski muzej,
Berlin
Ni komentarjev:
Objavite komentar